Vpliv slabšega sluha na razvoj govora in jezika pri otroku

Dober sluh je ključnega pomena za razvoj poslušanja, govora in jezika. Povezan je z anatomskimi in fiziološkimi dejavniki, zato je za zaznavanje zvoka pomembno dobro delujoče zunanje, srednje in notranje uho. Ker sluh kot najpomembnejši nadzorni ali zaznavni mehanizem pomembno vpliva na celostni govorno-jezikovni razvoj posameznika, moramo morebitno okvaro sluha odkriti čimbolj zgodaj.

Govorno-jezikovne motnje kot posledica izgube sluha

Pri otroku normalen govorni razvoj poteka po določenih mejnikih. O motenem govornem razvoju govorimo, ko otrok zaostaja za več kot 6 mesecev. V govoru vsi glasovi niso enako slišni. Manj glasno izgovarjamo predvsem nepoudarjene zloge v besedi in kratke predloge pa tudi konec stavka je običajno manj glasen kot začetek. Otrok torej pri poslušanju govora različne glasove sliši različno glasno.

V začetku v govornem razvoju pri gluhih otrocih v primerjavi s slišečimi ni razlik. Oglašati se pričnejo tako zgodaj kot slišeči otroci in tudi prva faza bebljanja poteka podobno. Opazna pa je razlika glede ritmičnosti, melodičnosti in obsega (tj. količine) ponavljanja zlogov. Pri gluhih otrocih so vse omenjene značilnosti bistveno manj izražene. Če otrok ne dobi ustrezne pomoči, po 6. mesecu starosti govorni razvoj ne napreduje več. Otrok z najtežjo izgubo sluha (povprečna izguba sluha v govornem območju je 91–110 dB) glasove sliši zelo popačeno ali jih sploh ne sliši ter s težavo slušno razlikuje med besedami. Posledice se pogosto kažejo v zelo skromnem besedišču. Pomanjkljivo oblikuje povedi v smiselno celoto, okrnjena je tudi uporaba slovničnih pravil. Razumevanje besed, povedi in navodil je pogosto šibko. Govor je pogosto težko razumljiv ali nerazumljiv, govorna prozodija pa v večini elementov zelo slaba. Pisno sporazumevanje je bolj razumljivo kot govor, a ima otrok večinoma težave na vseh ravneh jezika. Otrok s popolno izgubo sluha, tj. gluh otrok (povprečna izguba sluha v govornem območju nad 110 dB), ni sposoben slišati ali razumeti govora, tudi če je ojačan. Govor je pogosto nerazumljiv. Posledice se kažejo v zelo skromnem besedišču verbalnega jezika, sporazumevanje v slovenskem znakovnem jeziku ali v pisni obliki pa je lahko bolj bogato. Otrok lahko sliši le s polževim vsadkom in ob ustrezni strokovni pomoči. Z vstavitvijo polževega vsadka otrok lahko slušno nadzoruje glas in govor. Izboljšajo se govorno dihanje, fonacija in artikulacija ter usklajenost vseh treh elementov izvedbe govora.

Otrok s težko izgubo sluha (povprečna izguba v govornem področju 61–90 dB) govor in jezik usvaja pretežno po slušni poti s slušnim pripomočkom. Pri sporazumevanju potrebuje odgledovanje z ustnic, nekateri pa si pomagajo z znakovnim jezikom. Usvajanje govora po slušni poti je upočasnjeno, okrnjeno in zahtevno, saj veliko glasov v besedah sliši nepopolno in popačeno ter težko razbere posamezne besede. Običajno glasove v besedah izgovarja pomanjkljivo (jih izpušča in zamenjuje), v večini prvin je slaba tudi govorna prozodija, kar privede do težje razumljivega govora. Posledice se kažejo v skromnem besednem zakladu in pomanjkanju usvajanja vseh jezikovih ravni v govorjeni in pri večini tudi v pisani besedi. V vsakdanjem življenju ima običajno zelo velike težave pri razumevanju govora po slušni poti.

Otrok z zmerno izgubo sluha (povprečna izguba v govornem območju 41–60 dB) usvaja govor in jezik primarno po slušni poti s slušnim pripomočkom. Pri govoru in sporazumevanju si pomaga tudi z odgledovanjem z ustnic. Usvajanje glasovnega govora je upočasnjeno, saj glasove v besedah sliši nepopolno in jih nerazumljivo tudi izgovarja. Slabše so lahko nekatere prvine govorne prozodije (melodija, ritem, višina, glasnost, tempo). Posledice se kažejo tudi v pomanjkljivem razumevanju besed, povedi, besedil in sobesedil. Nespretno oblikuje povedi v smiselno celoto in ima težave pri pravilni rabi slovničnih pravil.  V vsakdanjem življenju se srečuje z oteženim sporazumevanjem, zlasti v hrupnem okolju. Ob uporabi slušnega aparata bo otrok sicer slišal, a v manj ugodnih okoljih (hrup, razdalja, odmev) del informacij presliši. Ovira pri poslušanju lahko vpliva na njegovo samopodobo in sposobnost vzdrževanja slušne pozornosti.

Otrok z lažjo izgubo sluha (povprečna izguba v govornem območju 26–40 dB) usvaja govor in jezik ter se sporazumeva po slušni poti. V hrupnem okolju se poslužuje tudi veščine odgledovanja z ustnic. Pri usvajanju govora in jezika ima lahko težave pri izgovarjanju glasov v besedah, usvajanju besedišča, uporabi slovničnih pravil in oblikovanju povedi v smiselno celoto. Otrok sicer sliši tudi brez slušnega pripomočka, a presliši dele govora in pogosto spremeni pomen povedanega.

Večino otrok s prirojeno izgubo sluha s presejalnim testiranjem prepoznamo pred odpustom iz porodnišnice. Tako je pravočasno opremljen z ustreznim slušnim pripomočkom, tj. slušnim aparatom, ali polževim vsadkom in vključen v zgodnjo surdopedagoško obravnavo. Kljub zelo dobremu sistemu presejalnega testiranja v porodnišnicah obstajajo skupine otrok, ki jih zaradi različnih vzrokov prepoznamo kasneje oziroma pozno. To so otroci z napredujočo izgubo sluha, otroci z enostransko izgubo sluha, otroci z avditorno nevropatijo slušnega živca in otroci s prevodno izgubo sluha.

Govorno-jezikovne motnje kot posledica spreminjajočega se stanja sluha (prevodna izguba sluha)

Prevodna izguba sluha nastane, ko se zmanjša ali izgubi sposobnost prenosa zvoka iz zunanjega in srednjega ušesa v notranje uho. Večina primerov prevodne izgube sluha je začasna in se z ustreznim zdravljenjem popravi. Največkrat jo povzroči akutno gnojno vnetje srednjega ušesa, ki je eden najpogostejših vzrokov za napotitev v pediatrično ambulanto in najpogostejši vzrok za ambulantni predpis antibiotika pri otrocih. Kar 76–95 % vseh otrok ima do 6. leta starosti eno epizodo vnetja srednjega ušesa. V bostonski raziskavi so ugotovili, da je pojavnost akutnega vnetja srednjega ušesa največja pri starosti 6–24 mesecev, drugi vrh pa sledi v starosti 5–6 let. Ko očitni znaki akutnega vnetja izginejo, pogosto še vedno ostane izliv v srednjem ušesu in s tem tudi naglušnost, ki lahko traja celo več mesecev. Prevodna naglušnost lahko v času dozorevanja otrokovih možganov in živčnih poti povzroči motnje pri predelavi slušnih informacij ter s tem motnje v govornem in tudi celovitem duševnem razvoju.

Ob vnetju srednjega ušesa in prevodni naglušnosti človek sliši govor pomanjkljivo. Končnice besed in kratke besede v stavkih (predlogi, vezniki) postanejo neslišne, odmori v stavkih se spremenijo, spremeni se intonacija (vprašanja oz. trditve). Številni avtorji menijo, da se otrok, če slušna informacija ni stalna, težje nauči pomena besed in pravilnega poudarjanja besednih zvez. Med možne pozne posledice ponavljajočih se vnetij ušesa v zgodnjem otroštvu ob motnjah v centralni predelavi slušne informacije (zmanjšana slušna pozornost, spomin za vrstni red besed, razločevanje glasov in sposobnost sklepanja) uvrščamo tudi težave pri pravilnem izgovarjanju vseh glasov, zlasti soglasnikov. Otroci težje sledijo zaporedju navodil in si zato težje zapomnijo učno gradivo. V slovenski raziskavi o vplivu prevodne naglušnosti na fonološke sposobnosti petletnikov, v kateri je sodelovalo 206 otrok v starosti 4,04–5,06 leta, ugotavljamo, da je 55 % v raziskavo vključenih otrok v zgodnjem obdobju prebolevalo vnetja srednjega ušesa. Primerjava ocene govorno-jezikovnih sposobnosti med eksperimentalno in kontrolno skupino je pokazala, da imajo otroci, ki prebolevajo vnetja srednjega ušesa, pogosteje težave na področju fonologije ter jezikovne težave in težave pri pragmatiki. Pregled fonologije je pokazal, da imajo otroci po prebolelih vnetjih srednjega ušesa več težav pri vseh nalogah, ki jih je vključeval pregled, tj. pri sintezi besed, ponavljanju stavkov, ponavljanju besed in pri slušnem razlikovanju podobnih glasov. Največja razlika med eksperimentalno in kontrolno skupino se je pokazala pri slušnem razlikovanju glasov, saj imajo otroci s pogostimi vnetji srednjega ušesa težave pri razlikovanju glasov za 10,4 % bolj pogosto kot otroci brez vnetij. Za razliko od tujih raziskav smo v naši raziskavi preučevali predvsem težave pri slušnem razlikovanju sičnikov in šumnikov, glasov /l/ in /r/ ter glasov /t/ in /d/.

Izguba sluha se odraža s posledicami na socialnem in na akademskem področju. Otrok lahko razvije negativno samopodobo, saj ga okolica opredeli kot osebo, ki posluša le, ko to želi, ali celo kot sanjača ali osebo s pomanjkanjem pozornosti. Zato lahko otrok sebe dojema kot manj sposobnega in učno manj uspešnega, saj ima pri učenju več težav kot slišeči vrstniki. Ker ti otroci tudi težje sodelujejo v skupini, so pogosteje socialno manj zreli od vrstnikov. V šolskem okolju se posledice kažejo zlasti pri začetnem opismenjevanju ter z zmožnostjo zgolj kratkotrajne koncentracije in z odkrenljivo pozornostjo.

 

Zapisala: logopedinja Katja

 

LITERATURA

1. Yoshinaga-Itano C, Sedey AL, Coulter DK, Mehi AL: Language of Early- and Later identified Children with Hearing Loss, Pediatrics 1998;102:1161–1171.
2. Kladnik K. Vzroki gluhosti in naglušnosti. V: Battelino S., ur. Avdiometrija, vestibulometrija in avdiološka elektroakusika v vsakdanji praksi. Ljubljana: Katedra za otorinolaringologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, Univerzitetni klinični center; 2013; 39–43.
3. Hočevar Boltežar I. Vpliv sluha na govorni razvoj in uravnavanje glasu. V: Battelino S., ur. Avdiometrija, vestibulometrija in avdiološka elektroakusika v vsakdanji praksi. Ljubljana: Katedra za otorinolaringologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, Univerzitetni klinični center; 2013; 115–120.
4. Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo; 2015 [2015 Dec 21]. Dosegljivo na: https://www.zrss.si/digitalnaknjiznica/kriteriji-puopp-2015/files/assets/basic-html/index.html#40.
5. Čižman M, Plankar Srovin T, Sočan M, Korošec A, Ahčan J, Bajec T. Ambulantna poraba antibiotikov pri otrocih v Sloveniji. Zdravniški Vestnik 2017; 86: 185–94.
6. Hočevar Boltežar I. Vpliv pogostih vnetij srednjega ušesa v zgodnjem otroštvu na razvoj otrokove slušne percepcije in govorni razvoj (magistrsko delo). Ljubljana: Univerza v Ljubljani; 1990.
7. Globevnik K. Vpliv ponavljajočih se vnetij srednjega ušesa in prevodne izgube sluha v predšolskem obdobju na motnje fonološkega zavedanja pri petletnikih. Slov Pediatr 2022; 29(1): 3−7. https://doi.org/10.38031/slovpediatr-2022-1-01.
8. Tharpe AM, Bess FH. Minimal, progressive and fluctuating hearing losses in Children. Characteristics, Identification and Managment. Pediatric Clinic in North America; 1999. [1999 Dec 21]. Dosegljivo na: file:///D:/Downloads/MinimalProgressiveandFluctuatingHearingLossesinChildren.pdf.
9. Globevnik, K. Pomen zgodnje rehabilitacije pri otroku z enostransko izgubo sluha. In: Ropert, D., ur. Zbornik prispevkov: 5. slovenski posvet o rehabilitaciji oseb s polževim vsadkom; 2018 Nov 10–11; Maribor, Slovenija. V Mariboru: Centar za sluh in govor Maribor; 2018; 18–20.